Zakaj Feldenkrais? Razmišljanje o Metodi. (Septembra v Novi Gorici)

Ko se ob nadaljevanju študija metode Feldenkrais v Italiji, hkrati pripravljam na jesenske tečaje, razmišljam o tem, kaj mi je Metoda Feldenkrais v zdaj že treh letih študija dala in kako lahko te dragocene izkušnje in znanje predam drugim.

Metoda Feldenkrais ni vadba, temveč raziskovanje, je odkrivanje tega, kako sami sebe uporabljamo v gibanju, katere so gibalne navade, ki mogoče niso več učinkovite, katere napetosti v telesu in bolečine po nepotrebnem vzdržuje naš živčni sistem in najverjetneje nimajo več svoje funkcije.

Naše telo ni ločeno od mentalnega in čustvenega stanja. Mentalni in čustveni vzorci so neločljivo povezani z gibalnimi vzorci, z našo držo, saj v veliki meri ustvarjajo napetosti v telesu. Ko torej pri urah Metode Feldenkrais raziskujemo gibanje, raziskujemo svoje celotno bitje. Ozaveščamo nepoznane ali pozabljene predele, ugotavljamo, kako jih učinkoviteje uporabiti, kako jih sprostiti ali aktivirati, na novo odkrivamo biomehanske povezave …

Vse to ima seveda številne psihofizične učinke. Na podlagi lastnega doživljanja in samoopazovanja, pa bi izpostavila predvsem tri koristne posledice, ki jih ima izvajanje skupinskih lekcij Metode Feldenkrais, imenovanih Ozaveščanje skozi gibanje (Awareness through movement).

Prvo ugodno posledico napoveduje že samo poimenovanje – gre za ozaveščanje. Razvijanje zavedanja nas vodi v stanje polnega občutenja telesa, utelešenosti in posledično prizemljenosti oziroma osredotočenosti. Že to je veliko, saj svojega telesa ob zatopljenosti v misli, v različne ekrane in delo ali samo zaradi nevajenosti večinoma sploh ne občutimo. 

Druga pomembna točka se tiče znanja, ki ga osvojimo, saj je to izredno aplikativno. Lahko ga apliciramo na skoraj vse življenjske položaje – na način sedenja v službi za računalnikom, na to kako vstanemo ali se usedemo, kako vozimo, na način hoje ali teka, na to, kako stojimo med pomivanjem posode ali čakanjem, na način igranja inštrumenta, na izvajanje vseh oblik športne aktivnosti, tudi na to, kako ležimo med spanjem, celo na način govora, petja ali izražanja, na dihanje …

In tretjič je tu avtonomnost. Učitelj Metode Feldenkrais ne uči, temveč vzpostavlja okoliščine, v katerih se ljudje sami učinkovito učijo preko gibanja. Učitelj torej ni avtoriteta, ki ve in vam daje odgovore, temveč vas spodbuja k temu, da postanete sami svoja avtoriteta. Gre za organsko učenje, s katerim sami odkrijete, kaj počnete, katere so navade, vzorci, napetosti, ki jih nosite, in kaj lahko naredite drugače, katere so druge možnosti, ki jih lahko izberete. Vsak posameznik je edinstven, nobeno telo ni enako drugemu in samo sami lahko raziščete, kaj najbolj deluje na vaš specifičen sistem. Tu pa se priklopi še en zelo pomemben element - prevzemanje odgovornosti zase. 

Četudi je uporaba Metode Feldenkrais vse bolj široka (vse pomembnejša postaja pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami, uporablja se kot podpora pri rehabilitaciji, kot metoda za lajšanje kroničnih bolečin, uporabljajo jo številni glasbeniki za izboljšanje tehnike igranja in uporabe glasu, dramski in gledališki igralci jo uporabljajo pri svojih treningih, športniki za izboljšanje rezultatov in preprečevanje poškodb ... ), je po mojem mnenju njena dragocenost v tem, da posreduje osnovno, zelo preprosto, vendar izredno pomembno znanje, ki pa žal ni samoumevno: znanje o spoznavanju in ozaveščanju sebe ter svojega delovanja, posledično sprejemanje sebe in svoje avtentičnosti, prevzemanje odgovornosti zase ter krepitev notranje avtoritete.

Za zaključek tega razmišljanja se kar sam ponuja citat izumitelja metode, Dr. Mosheja Feldenkraisa, ki pravi: "What I’m after isn’t flexible bodies, but flexible brains. What I’m after is to restore each person to their human dignity. "