Notranji glas: podporen ali razdiralen?

Notranji glas: podporen ali razdiralen?

Spomnim se občutka - bil je v telesu zaznaven kot napetost, ki zapira prsni koš in prepono, ne dovoljuje globokega vdiha; kot ena sivina, ki brž zamegli kakršenkoli žarek ustvarjalnosti, z izgovorom 'ne bo dovolj dobro'.

'Notranji inkvizitor' v obliki suhljatega temačnega moža, ki neprestano vzbuja DVOM in ruši vsakršen poskus spontanosti. Stik s telesom se ošibi in ‘inkvizitor’ v glavi zavzame svoj prestol.
Kritični notranji glas, ki na koncu vse druge glasove preglasi.

Spomnim se občutka - bolečine, žalosti in nemoči ob na sveže odprti prastari rani. Znan občutek, seveda. Se je že zdelo, da se je stvar zacelila. A življenje te vedno znova preseneti. Vseeno, tokrat je nekaj drugače, lažje je. Ni več glasu ‘inkvizitorja’, ki poudarja občutek krivde in neumorno ponavlja, da nisi dovolj, nikakor, in da itak si nič dobrega ne zaslužiš, sploh. Vzgib po tem, da bi morala biti drugačna, je tokrat hitro utišan in ljubeč notranji glas te nežno boža in podpira.

Pred kratkim sem se zelo jasno zavedala te spremembe, čeprav se v meni gradi že kar nekaj let. Sprememba, ki ne pride sama po sebi, a zahteva zavedanje, motivacijo in vztrajnost. Neko globoko vero v to, da stvari SO lahko drugačne. Ko se spremeni naš prevladujoč notranji glas, je vse drugače. Življenje nam še vedno postreže z vso svojo pestro paleto prijetnega in neprijetnega, vzponov in padcev, izzivov in blagoslovov, a ko je naš prevladujoč notranji glas ljubeč in podporen, postane takšno tudi življenje. Takrat nas bolečina odpira, naredi nas bolj žive in mehke, postane priložnost za rast in uvid.

Gotovo poznate zgodbo o dveh volkovih, ki se znotraj nas borita: eden je besen in maščevalen, drugi pa razumevajoč in prijazen. Kateri zmaga? Tisti, ki ga hraniš.

Dokler hranimo našega ‘notranjega inkvizitorja’, ta kritični in razdiralni glas, ne moremo zadihati, ni prostora za ustvarjalnost in nič ni, nikoli ne bo, dovolj dobro. Je samo krč, ki onemogoča našemu avtentičnemu potencialu, da bi se izrazil.

Drugi glas, tisti ljubeč in podporen, nam omogoča, da delamo napake, kljub nepopolnosti, nas vabi k temu, da se izrazimo. V bolečini nas uči o zaupanju v življenje, spodbuja nas k temu, da se poberemo vsakič, znova in znova. Z njegovo podporo lahko končno, POLNO prevzamemo odgovornost zase.

Torej - kateri volk je v tebi močnejši? Kateri glas prevladuje in katerega želiš hraniti?
Kako lahko ljubeč notranji glas krepimo? Možnosti je neskončno, grajenje pa vedno večplastno in dolgotrajno.

​V podporo z vami delim kombinacijo dveh tehnik, v obliki vodene meditacije - notranjega smehljaja, ki izhaja iz Taoistične tradicije, ter Budistično prakso ljubeče prisotnosti.
Najdete ga tu: https://soundcloud.com/.../notranji-smehljaj-ljubeca...

Posnetek ni popolen, a moj ljubeč notranji glas pravi - “Good enough!”.

Mateja