 »Med dražljajem in odzivom je prostor, in v tem prostoru sta naša moč in svoboda.«
Viktor Frankl Ta stavek pogosto beremo kot povabilo k zavestni izbiri. Kot opomnik, da se lahko ustavimo in se odzovemo drugače. Kot misel, da je ta prostor vedno na voljo in da je svoboda predvsem vprašanje odločitve. A izkušnja pokaže, da temu ni vedno tako. Če nanj pogledamo skozi prizmo živčnega sistema, postane jasno, da ta prostor ni miselni ali moralni, temveč telesen. Odvisen je od tega, v kakšnem stanju smo. Ko smo preplavljeni ali ogroženi, se odziv zgodi hitro in avtomatsko. Ne zato, ker bi se tako odločili, temveč zato, ker v tistem trenutku ni druge možnosti. V takšnih stanjih se pogosto ne odzivamo na to, kar je resnično pred nami tukaj in zdaj, temveč na stare izkušnje, zapisane v telesu. Prostor med dražljajem in odzivom se zoži ali zapre. Ko pa smo dovolj uravnani in zmoremo ostati prisotni s tem, kar se dogaja, se lahko pojavi premor. Ne kot razmislek ali nadzor, temveč kot zaznava. Kot občutek, da je na voljo več kot en odziv. In tam, kjer je več možnosti, se pojavi tudi več svobode. Ta prostor ni nekaj, kar bi lahko ustvarili z voljo. Njegova dostopnost je povezana s tem, kako varno se v svojem temelju počutimo. Bolj ko telo zaznava varnost, več kapacitete imamo za stik z dražljaji, občutki in čustvi – brez potrebe po zapiranju ali obrambi. Ta prostor se lahko gradi in poglablja. Postopoma, skozi izkušnje, v katerih se v telesu krepi občutek varnosti in zmožnost ostajanja v stiku s tem, kar se dogaja. Ko se ta notranja varnost poglablja, prostor med dražljajem in odzivom postaja vse bolj jasen in obsežen. Ne kot rezultat napora, temveč kot naravna posledica večje uravnanosti. In tam, kjer je več tega prostora, je tudi več možnosti. In več svobode. * * * Ob začetku novega leta nam želim eno preprosto stvar: da bi se lahko večkrat ustavili v tistem, kar nas v resnici podpira. V povezanosti. V občutku varnosti, ki se iz povezanosti rodi. V tem, kar daje temelje našemu psihofizičnemu zdravju in kakovosti življenja. Prostor zaznavanja. Prostor stika. Prostor, kjer ni treba hiteti, dokazovati ali nadzorovati. Prostor kjer se zares rojeva svoboda. Naj iz tega prostora nastajajo odzivi, ki so bolj usklajeni z življenjem, s sedanjim trenutkom in z vami samimi. Želim vam miren, odprt in živ začetek Novega leta. 🌿
0 Comments
 “Sometimes everything has to be dark for us to be able to see.” - David Whyte "Včasih mora biti vse temno, da lahko zares vidimo." SVETLOBA, TEMA IN VSE VMES Do narave pogosto stopamo, kot da je nekaj zunaj nas. Kraj, kamor gremo po oddih, po mir, po navdih. Kot da se lahko tja za hip umaknemo – in se potem vrnemo nazaj v življenje. A v resnici se nimamo kam vrniti. Mi smo narava. Smreka, ki miruje. Čebela, ki vztrajno ponavlja svojo pot. Muc, ki brez slabe vesti spi sredi dneva. Travniki, morje, gore. Nič več in nič manj. Ko to začutimo, postane jasno: vsak del je pomemben. Vsak čas. Vsak občutek. Spomnim se avgusta v Dalmaciji. Sonce me je, kljub previdnosti, opeklo bolj, kot bi si želela. In tisti večer, ko se je na terasi počasi spuščala tema, nisem občutila izgube svetlobe. Občutila sem olajšanje. Tema ni bila nasprotje dnevu. Bila je odgovor. Jeseni, ob enakonočju, sem jasno vedela, kaj prihaja. Ne po koledarju, temveč v telesu. Čas, ko je treba spustiti. Ko ni več smiselno nositi vsega. Ko se prostor ne odpira z naporom, temveč z umikom. Slišala sem to. A nisem poslušala. Takšno spuščanje zahteva namernost. In pogum. Družba temu ne pritrjuje. Raje nas vodi v več, hitreje, naprej. Tako sem delala naprej, odgovarjala, držala skupaj, dokler nisem v decembru obstala z občutkom, da je vsega preveč. Da telo in notranjost ne zmoreta več istega ritma. Kot bi nekaj v meni že vedelo, da bo prišel čas žalovanja. Ne kot dogodek, temveč kot valovanje. Valov ne moreš ustaviti. Če jih zadržuješ, se naselijo drugje – kot napetost, nemir, tiha negotovost. Bala sem se, da bom, če se ustavim, obstala. Da bom tam sama. In zato je vedno znova ostajalo pri: samo še to … potem pa. A prav tam se je odprlo nekaj drugega. Prisotnost, ki ne išče rešitve. Prisotnost, ki ne hiti. Prisotnost, ki dovoli. “Before you know kindness as the deepest thing inside, you must know sorrow as the other deepest thing.” - Naomi Shihab Nye "Preden spoznaš prijaznost kot najglobljo stvar v sebi, moraš spoznati tudi žalost kot drugo najglobljo stvar." Nežnost ne pride mimo bolečine. Rodi se v njej. Iz ostajanja. Iz tega, da si dovolimo čutiti, ne da bi se morali takoj premakniti naprej. Pod plastmi zahtev je ves čas obstajal drugačen ritem. Tišji. Bolj resničen. V dolgih večerih in temnih jutrih sem ga zaznavala, še preden sem mu sledila. Ta čas dolgih noči imam rada. Ne kljub temi – zaradi nje. Zdaj se vračam. K ritmu, ki vključuje tudi umik. Včasih se je vredno odpovedati tudi lepemu in prijetnemu, da naredimo prostor praznini, ki polni. Čustvom, ki niso udobna. Sencam, iz katerih se rojeva celovitost. Za temo, ki hrani. Za to, da odmre, kar mora. Da se lahko zgodi novo. “Nature does not hurry, yet everything is accomplished.” - Lao Tzu "Narava ne hiti, pa vendar se vse zgodi." Ko se znova sidramo v svoj ritem, postane jasno: ni treba slediti vsemu. Ni treba dohitevati. Le mi sami lahko vemo, kje smo in kaj potrebujemo. Svetloba in tema. Delovanje in počitek. Radost in žalovanje. Ne izključujejo se. Soustvarjajo se. In znova in znova si lahko dovolimo biti to, kar že smo: narava v gibanju. * * * Prav ta odnos do ritma, do svetlobe in teme, do čutenja in prisotnosti, je v središču dela s somatskim raziskovanjem. V lekcijah Ozaveščanja skozi gib in skozi procese somatskega doživljanja ustvarjamo prostor, kjer se lahko telo znova sliši. Ne učimo se, kako biti boljši ali učinkovitejši, temveč kako biti bolj v stiku – s sabo, s svojim ritmom, z notranjimi prehodi. Gre za učenje zaznavanja. Za postopno širjenje kapacitete, da smo lahko z različnimi občutji – prijetnimi in neprijetnimi – brez pritiska, da bi jih morali takoj spreminjati. Za iskanje gibanja, ki podpira, in počitka, ki resnično nahrani. Za stik s telesno modrostjo, ki že ve, kdaj je čas za delovanje in kdaj za umik. V individualnih obravnavah se temu posvetimo še bolj natančno. V varnem, podpornem prostoru, prilagojenem tvojemu tempu in tistemu, kar je v danem trenutku živo – naj bo to utrujenost, stres, telesna bolečina, čustvena preobremenjenost ali življenjski izziv. Toplo vabljeni k vpisu v zimske programe in individualne obravnave, Mateja  Pred nekaj tedni sem med poslušanjem predavanja naletela na spodnje besede in začela razmišljati, kako močno presegajo okvir meditacije — kako globoko segajo v vsa tkiva življenja.
“Meditation is about opening to what is — not pushing and pulling.” “Meditacija pomeni odpreti se temu, kar je — brez potiskanja in zadrževanja.” — Ram Dass Odpreti se temu, kar je, nas poveže z resnico trenutka. Pritegne nas nazaj v sedanjost, v stik z realnostjo, ki je tukaj in zdaj. Le iz tega prostora se lahko premaknemo naprej — zavestno, z možnostjo izbire naslednjega koraka. A čeprav se to sliši preprosto, velikokrat ni lahko. Biti odprt za to, kar je, je zahtevno — še posebej, kadar ni prijetno ali ne ustreza našim predstavam in pričakovanjem. Naj bo to čustvo, občutek, življenjska situacija ali senčni del naše osebnosti — ostati z njim, ne da bi ga hoteli odriniti ali spremeniti, zahteva pogum, nežnost in notranjo oporo. Da lahko res ostanemo prisotni, potrebujemo notranje in zunanje vire: občutek varnosti, stik, podporo in prostor, ki nas sprejme. Ko je ta prostor dovolj varen, postane mogoče tisto, kar prej ni bilo — srečati se s tem, kar je. To pogosto opazujem pri delu z ljudmi — bodisi v individualnih procesih ali pri vodenju skupine. Trenutki, ko nekaj v človeku dobi dovoljenje, da preprosto obstaja — brez pritiska, brez potrebe po spremembi — so tisti, ko se v notranjosti nekaj globoko premakne. Ti premiki nosijo izjemno moč. Pogosto bi od neprijetnega najraje zbežali ali se ga poskušali znebiti. A če pogledamo bolj od blizu, so ti občutki le deli naše lastne energije — deli, ki so se nekoč organizirali z namenom, da nas zaščitijo, ohranijo, pomagajo preživeti. Tega se ne moremo preprosto »znebiti«. Lahko pa se ustavimo, prisluhnemo notranji zgodbi in sledimo transformaciji, ki jo narekuje modrost telesa. Podobnbno je tudi pri lekcijah Ozaveščanje skozi gib, čeprav te niso meditacija v klasičnem smislu, je čuječnost — mehka, usmerjena pozornost na trenutno doživljanje — temeljni element tega načina dela. Odpira se prostor prisotnosti brez potiskanja in zadrževanja. Gib ni sredstvo, s katerim bi popravljali sebe -- je način, kako vstopimo v bolj intimen, živ dialog s telesom, s seboj. Ko ne poskušamo nekaj »doseči«, se začne odvijati nekaj povsem drugega: občutek notranje varnosti, lahkotnosti in spontanosti. Telo, ki ga nihče ne sili, najde svojo pot. In v tem trenutku se nekaj v notranjosti odpre. V tem tiči moč in potencial tega učenja — pa tudi drugih somatskih, t. i. bottom-up pristopov (pristopi, ki temeljijo na telesni izkušnji in podpirajo regulacijo živčnega sistema). Biti s tem, kar je, brez potrebe, da bi karkoli popravljali ali spreminjali, je v svojem bistvu globoko zdravilno dejanje. Preprosto in hkrati izjemno preobražajoče. In prav iz tega prostora — ko smo prisotni, povezani z resničnostjo trenutka — postane jasen naslednji korak. Ne iz prostora avtomatskega odziva, temveč iz jasnosti, povezanosti in notranje modrosti.  Izven cone udobja?
Po zadnji lekciji programa Prebujanje v telo je ena od udeleženk podelila svojo izkušnjo. Povedala je, da je bila tako navajena delovati “izven cone udobja”, da ji je bilo iskanje lahkotnosti, udobja in občutka varnosti znotraj gibanja in delovanja v vsakdajem življenju nekaj povsem novega. Kot da bi bilo vanjo globoko vsajeno prepričanje, da je za napredek potrebno nenehno premagovanje, trud in preseganje same sebe. Da moraš iti čez sebe, da “nekaj dosežeš” – sicer nisi dovolj. V njenem telesu se je to odražalo kot kronična napetost – stanje, ki ji je postalo tako domače, da ga skoraj ni več opazila. Njena izkušnja odpira pomembno vprašanje: Kaj se zgodi, če ves čas delujemo izven cone udobja, ne da bi se vračali v občutek varnosti, sproščenosti in notranje stabilnosti? V takem stanju telo pogosto deluje iz simpatične aktivacije – v načinu boja ali bega. Če ta aktivacija postane kronična in ni prekinjena s pomiritvijo, telo izgubi sposobnost regeneracije in integracije. To pomeni, da sicer morda delujemo, a spremembe ne predelamo – ostajajo površinske, sistem pa postopno izgublja kapaciteto za stik, učenje in pristno odzivanje. Ko sem poslušala njeno izkušnjo, se mi je pojavila slika otroka, ki se začne plaziti in raziskovati svet. Oddalji se od mame, pogleda nazaj in v njenem izrazu začuti: je varno, lahko gre naprej. Če mame ni ali njen obraz izraža napetost, se otrok ustavi ali se vrne. Potrebuje varno referenčno točko, da se lahko pogumno odmakne. Pri odraslih je ta dinamika še vedno prisotna – le da je notranja. Da lahko raziskujemo, rastemo in gremo v izzive, potrebujemo notranji občutek varnosti: stik z lastnim telesom, z jasnim “tukaj sem, in to je v redu”. To postane naša notranja referenca – kot notranja mati, ki jo pogledamo in začutimo: “v redu je, greš lahko naprej.” Ko imamo vzpostavljeno to notranjo regulacijo, si lahko dovolimo iti iz cone udobja – a ne zato, ker moramo, ampak zato, ker imamo znotraj sebe prostor, kamor se lahko varno vrnemo. To nihanje med raziskovanjem in vračanjem k sebi – med aktivacijo in integracijo – je ključno za zdravo rast. Ta pogled je globoko povezan s somatskimi in nevrofiziološkimi principi: - Polivagalna teorija (Stephen Porges) poudarja, da se lahko učimo, razvijamo in vzpostavljamo odnose šele takrat, ko je aktiven ventralni vagus – stanje varnosti, povezanosti in regulacije. - Pendulacija (po Petru Levinu) opisuje naravni ritem nihanja med aktivacijo in pomiritvijo. Ko mu sledimo, sistem ne zablokira in ne pregori. - Titracija omogoča postopno, varno odpiranje izzivom, brez preplavljanja. - Notranja referenca je utelešen občutek, da se lahko kadarkoli vrnemo k sebi – in tam najdemo oporo. - Integracija pa se zgodi šele, ko so živčni sistem, telo in um v dovolj varnem prostoru, da lahko novo izkušnjo predelajo, ponotranjijo in vključijo v širšo celoto našega doživljanja. Biti “izven cone udobja” ni problem – a le, če vemo, kam se lahko vrnemo. Rast ni v nenehnem naporu, temveč v ritmu med gibanjem in počitkom, med iskanjem in vračanjem, med novim in znanim. V tem ritmu se telo sprosti. In v sproščenem telesu se spremembe resnično zgodijo. * * * Individualne somatske obravnave pa so odlično orodje za grajenje notranjega občutka varnosti.  Na začetku individualne obravnave pogosto postavim svojim klientom vprašanje: “Se v tem trenutku počutiš bolj v glavi ali bolj v telesu?”
Kakšen bi bil ta odgovor zate, če za trenutek zapreš oči in to začutiš? Koliko stika s telesom imaš v vsakdanjem življenju, tudi takrat, ko se telo ne oglaša z neudobjem ali bolečino? Velika večina klientov odgovori, da so bolj v glavi, kot v telesu. Na koncu skupnega dela oziroma terapevtske obravnave pa se to bistveno spremeni. * * * Trenutna kolektivna naravnanost ne podpira stika s telesom, izgubljamo se v telefonih in računalnikih, ter pogosto preintenzivnem življenjskem ritmu, velikokrat brez zavedanja neudobja in napetosti lastnega telesa, kot tudi njegovih moči in neskončnega potenciala. Naše telo je naš največji resurs, najbolj zvesti zaveznik - neskončen vir modrosti, z inteligentno sposobnostjo samoregulacije in inherentimi zdravilnim potencialom. Telo nikoli ne laže. Telo nosi pečat našega dosedanjega življenja in tudi kalup prihodnosti, saj so naša drža, način gibanja, mišični tonus in napetostni vzorci v telesu neločljivo povezani z našo življenjsko izkušnjo, našim načinom razmišljanja, čutenja in čustvovanja. Poskušaj se za trenutek prestaviti v zadnjo stresno situacijo, ki si jo doživel-a ter opazuj kako ob tem čutiš telo. Nato pa v nekaj zelo prijetnega - kraj, stik z osebo, dogodek, aktivnost - kaj tokrat čutiš v telesu? Kaj je v telesu drugače? O kakšni notranji atmosferi govori tvoja drža? * * * V resnici sta telo in um, telo in psiha, nekaj neločljivega. Kako čutiš žalost, jezo, strah, radost, ljubezen … ? Emocij si ne moremo zgolj zamisliti, lahko jih čutimo le skozi telo. “I believe that the unity of mind and body is an objective reality. They are not just parts somehow related to each other, but an inseparable whole while functioning.” - M. Feldenkrais Zaradi različnih oblik travme in dolgotrajnega stresa, občutkov ne-varnosti v družbi, v okolju v katerem odraščamo, živimo ali delamo lahko izgubimo stik s telesom, disociramo. Velikokrat se tega sploh ne zavedamo in po svetu hodimo na-pol prisotni in tako postane vse na-pol: naše življenje, naši odnosi, naši projekti … Ne moremo uživati svoje polne vitalnosti in naš živčni sistem se ne more učinkovito uravnavati. "Once we open up to the flow of energy within our body, we can also open up to the flow of energy in the universe." - W. Reich Življenje je po naravi spremenljivo. Čas, ki ga trenutno živimo pa pravi izziv. Nujno je, da s kolektivnim postavimo zdrave meje in se zopet spoprijateljimo s svojim telesom, zares in trajno. Ponovno odkrijemo ta polni stik, ki v sebi nosi seme naše avtentične narave. Samo tam v resnici lahko najdemo temeljne občutke varnosti in stabilnosti - v sebi, v telesu - ko se zares utelesimo. A person who doesn't breathe deeply reduces the life of his body. If he doesn't move freely, he restricts the life of his body. If he doesn't feel fully, he narrows the life of his body. And if his self-expression is constricted, he limits the life of his body. - A. Lowen * * * * * Pri individualnem delu najraje kombiniram različne modalitete glede na specifične potrebe klienta - metodo Feldenkrais, kranio-sakralno terapijo, Somatsko doživljanje, Fokusing, prakse čuječnosti in meditacije, tehnike za delo z notranjim otrokom in arhetipi, tehnike energetske psihologije … Ob tem ima telo vedno osrednje mesto. Pri delu se lahko osredotočimo na težave gibalnega sistema, v smislu fizične bolečine, napetosti, poškodb in omejitev ali pa se poglobimo v proces odkrivanja novih načinov bivanja in delovanja, novih plasti svoje prave narave, gradimo temeljni občutek varnosti in stabilnosti, ki nam prinaša nove razsežnosti svobode ter več zmožnosti zdravega soočanja s spremenljivimi življenjskimi okoliščinami. Pot vase in v telo nas pelje k več vitalnosti, lahkotnosti, k več prostora, več zdravja, več resnice, več ljubezni in živosti. * * * * * Za individualne obravnave sem na voljo v Novi Gorici in v Ljubljani. Notranji glas: podporen ali razdiralen? Spomnim se občutka - bil je v telesu zaznaven kot napetost, ki zapira prsni koš in prepono, ne dovoljuje globokega vdiha; kot ena sivina, ki brž zamegli kakršenkoli žarek ustvarjalnosti, z izgovorom 'ne bo dovolj dobro'. 'Notranji inkvizitor' v obliki suhljatega temačnega moža, ki neprestano vzbuja DVOM in ruši vsakršen poskus spontanosti. Stik s telesom se ošibi in ‘inkvizitor’ v glavi zavzame svoj prestol. Kritični notranji glas, ki na koncu vse druge glasove preglasi. Spomnim se občutka - bolečine, žalosti in nemoči ob na sveže odprti prastari rani. Znan občutek, seveda. Se je že zdelo, da se je stvar zacelila. A življenje te vedno znova preseneti. Vseeno, tokrat je nekaj drugače, lažje je. Ni več glasu ‘inkvizitorja’, ki poudarja občutek krivde in neumorno ponavlja, da nisi dovolj, nikakor, in da itak si nič dobrega ne zaslužiš, sploh. Vzgib po tem, da bi morala biti drugačna, je tokrat hitro utišan in ljubeč notranji glas te nežno boža in podpira. Pred kratkim sem se zelo jasno zavedala te spremembe, čeprav se v meni gradi že kar nekaj let. Sprememba, ki ne pride sama po sebi, a zahteva zavedanje, motivacijo in vztrajnost. Neko globoko vero v to, da stvari SO lahko drugačne. Ko se spremeni naš prevladujoč notranji glas, je vse drugače. Življenje nam še vedno postreže z vso svojo pestro paleto prijetnega in neprijetnega, vzponov in padcev, izzivov in blagoslovov, a ko je naš prevladujoč notranji glas ljubeč in podporen, postane takšno tudi življenje. Takrat nas bolečina odpira, naredi nas bolj žive in mehke, postane priložnost za rast in uvid. Gotovo poznate zgodbo o dveh volkovih, ki se znotraj nas borita: eden je besen in maščevalen, drugi pa razumevajoč in prijazen. Kateri zmaga? Tisti, ki ga hraniš. Dokler hranimo našega ‘notranjega inkvizitorja’, ta kritični in razdiralni glas, ne moremo zadihati, ni prostora za ustvarjalnost in nič ni, nikoli ne bo, dovolj dobro. Je samo krč, ki onemogoča našemu avtentičnemu potencialu, da bi se izrazil. Drugi glas, tisti ljubeč in podporen, nam omogoča, da delamo napake, kljub nepopolnosti, nas vabi k temu, da se izrazimo. V bolečini nas uči o zaupanju v življenje, spodbuja nas k temu, da se poberemo vsakič, znova in znova. Z njegovo podporo lahko končno, POLNO prevzamemo odgovornost zase. Torej - kateri volk je v tebi močnejši? Kateri glas prevladuje in katerega želiš hraniti? Kako lahko ljubeč notranji glas krepimo? Možnosti je neskončno, grajenje pa vedno večplastno in dolgotrajno. V podporo z vami delim kombinacijo dveh tehnik, v obliki vodene meditacije - notranjega smehljaja, ki izhaja iz Taoistične tradicije, ter Budistično prakso ljubeče prisotnosti. Najdete ga tu: https://soundcloud.com/.../notranji-smehljaj-ljubeca... Posnetek ni popolen, a moj ljubeč notranji glas pravi - “Good enough!”. Mateja   Metoda Feldenkrais ni vadba, temveč raziskovanje, je odkrivanje tega, kako sami sebe uporabljamo v gibanju, katere so gibalne navade, ki mogoče niso več učinkovite, katere napetosti v telesu in bolečine po nepotrebnem vzdržuje naš živčni sistem in najverjetneje nimajo več svoje funkcije.
Naše telo ni ločeno od mentalnega in čustvenega stanja. Mentalni in čustveni vzorci so neločljivo povezani z gibalnimi vzorci, z našo držo, saj v veliki meri ustvarjajo napetosti v telesu. Ko torej pri urah Ozaveščanja skozi gibanje raziskujemo gibanje, raziskujemo svoje celotno bitje. Ozaveščamo nepoznane ali pozabljene predele, ugotavljamo, kako jih učinkoviteje uporabiti, kako jih sprostiti ali aktivirati, na novo odkrivamo biomehanske povezave … Vse to ima seveda številne psihofizične učinke. Na podlagi lastnega doživljanja in samoopazovanja, pa bi izpostavila predvsem tri koristne posledice, ki jih ima izvajanje skupinskih lekcij Metode Feldenkrais, imenovanih Ozaveščanje skozi gibanje (Awareness through movement). Prvo ugodno posledico napoveduje že samo poimenovanje – gre za ozaveščanje. Razvijanje zavedanja nas vodi v stanje polnega občutenja telesa, utelešenosti in posledično prizemljenosti oziroma osredotočenosti. Že to je veliko, saj svojega telesa ob zatopljenosti v misli, v različne ekrane in delo ali samo zaradi nevajenosti večinoma sploh ne občutimo. Druga pomembna točka se tiče znanja, ki ga osvojimo, saj je to izredno aplikativno. Lahko ga apliciramo na skoraj vse življenjske položaje – na način sedenja v službi za računalnikom, na to kako vstanemo ali se usedemo, kako vozimo, na način hoje ali teka, na to, kako stojimo med pomivanjem posode ali čakanjem, na način igranja inštrumenta, na izvajanje vseh oblik športne aktivnosti, tudi na to, kako ležimo med spanjem, celo na način govora, petja ali izražanja, na dihanje … In tretjič je tu avtonomnost. Učitelj Metode Feldenkrais ne uči, temveč vzpostavlja okoliščine, v katerih se ljudje sami učinkovito učijo preko gibanja. Učitelj torej ni avtoriteta, ki ve in vam daje odgovore, temveč vas spodbuja k temu, da postanete sami svoja avtoriteta. Gre za organsko učenje, s katerim sami odkrijete, kaj počnete, katere so navade, vzorci, napetosti, ki jih nosite, in kaj lahko naredite drugače, katere so druge možnosti, ki jih lahko izberete. Vsak posameznik je edinstven, nobeno telo ni enako drugemu in samo sami lahko raziščete, kaj najbolj deluje na vaš specifičen sistem. Tu pa se priklopi še en zelo pomemben element - prevzemanje odgovornosti zase. Četudi je uporaba Metode Feldenkrais vse bolj široka (vse pomembnejša postaja pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami, uporablja se kot podpora pri rehabilitaciji, kot metoda za lajšanje kroničnih bolečin, uporabljajo jo številni glasbeniki za izboljšanje tehnike igranja in uporabe glasu, dramski in gledališki igralci jo uporabljajo pri svojih treningih, športniki za izboljšanje rezultatov in preprečevanje poškodb, pri obravnave travm in telesni psihoterapiji ... ), je po mojem mnenju njena dragocenost v tem, da posreduje osnovno, zelo preprosto, vendar izredno pomembno znanje, ki pa žal ni samoumevno: znanje o spoznavanju in ozaveščanju sebe ter svojega delovanja, posledično sprejemanje sebe in svoje avtentičnosti, prevzemanje odgovornosti zase ter krepitev notranje avtoritete. Za zaključek tega razmišljanja se kar sam ponuja citat izumitelja metode, Dr. Mosheja Feldenkraisa, ki pravi: "What I’m after isn’t flexible bodies, but flexible brains. What I’m after is to restore each person to their human dignity. " |