Odpreti se temu kar je.

Pred nekaj tedni sem med poslušanjem predavanja naletela na spodnje besede in začela razmišljati, kako močno presegajo okvir meditacije — kako globoko segajo v vsa tkiva življenja.

“Meditation is about opening to what is — not pushing and pulling.”
“Meditacija pomeni odpreti se temu, kar je — brez potiskanja in zadrževanja.”
— Ram Dass
Odpreti se temu, kar je, nas poveže z resnico trenutka. Pritegne nas nazaj v sedanjost, v stik z realnostjo, ki je tukaj in zdaj. Le iz tega prostora se lahko premaknemo naprej — zavestno, z možnostjo izbire naslednjega koraka.
A čeprav se to sliši preprosto, velikokrat ni lahko. Biti odprt za to, kar je, je zahtevno — še posebej, kadar ni prijetno ali ne ustreza našim predstavam in pričakovanjem. Naj bo to čustvo, občutek, življenjska situacija ali senčni del naše osebnosti — ostati z njim, ne da bi ga hoteli odriniti ali spremeniti, zahteva pogum, nežnost in notranjo oporo.
Da lahko res ostanemo prisotni, potrebujemo notranje in zunanje vire: občutek varnosti, stik, podporo in prostor, ki nas sprejme. Ko je ta prostor dovolj varen, postane mogoče tisto, kar prej ni bilo — srečati se s tem, kar je.
To pogosto opazujem pri delu z ljudmi — bodisi v individualnih procesih ali pri vodenju skupine. Trenutki, ko nekaj v človeku dobi dovoljenje, da preprosto obstaja — brez pritiska, brez potrebe po spremembi — so tisti, ko se v notranjosti nekaj globoko premakne. Ti premiki nosijo izjemno moč.
Pogosto bi od neprijetnega najraje zbežali ali se ga poskušali znebiti. A če pogledamo bolj od blizu, so ti občutki le deli naše lastne energije — deli, ki so se nekoč organizirali z namenom, da nas zaščitijo, ohranijo, pomagajo preživeti. Tega se ne moremo preprosto »znebiti«. Lahko pa se ustavimo, prisluhnemo notranji zgodbi in sledimo transformaciji, ki jo narekuje modrost telesa.
Podobnbno je tudi pri lekcijah Ozaveščanje skozi gib, čeprav te niso meditacija v klasičnem smislu, je čuječnost — mehka, usmerjena pozornost na trenutno doživljanje — temeljni element tega načina dela. Odpira se prostor prisotnosti brez potiskanja in zadrževanja. Gib ni sredstvo, s katerim bi popravljali sebe -- je način, kako vstopimo v bolj intimen, živ dialog s telesom, s seboj.

​Ko ne poskušamo nekaj »doseči«, se začne odvijati nekaj povsem drugega: občutek notranje varnosti, lahkotnosti in spontanosti. Telo, ki ga nihče ne sili, najde svojo pot. In v tem trenutku se nekaj v notranjosti odpre.

V tem tiči moč in potencial tega učenja — pa tudi drugih somatskih, t. i. bottom-up pristopov (pristopi, ki temeljijo na telesni izkušnji in podpirajo regulacijo živčnega sistema). Biti s tem, kar je, brez potrebe, da bi karkoli popravljali ali spreminjali, je v svojem bistvu globoko zdravilno dejanje. Preprosto in hkrati izjemno preobražajoče.
In prav iz tega prostora — ko smo prisotni, povezani z resničnostjo trenutka — postane jasen naslednji korak. Ne iz prostora avtomatskega odziva, temveč iz jasnosti, povezanosti in notranje modrosti.