IZVEN CONE UDOBJA?

Izven cone udobja?

Po zadnji lekciji programa Prebujanje v telo je ena od udeleženk podelila svojo izkušnjo. Povedala je, da je bila tako navajena delovati “izven cone udobja”, da ji je bilo iskanje lahkotnosti, udobja in občutka varnosti znotraj gibanja in delovanja v vsakdajem življenju nekaj povsem novega.

Kot da bi bilo vanjo globoko vsajeno prepričanje, da je za napredek potrebno nenehno premagovanje, trud in preseganje same sebe. Da moraš iti čez sebe, da “nekaj dosežeš” – sicer nisi dovolj. V njenem telesu se je to odražalo kot kronična napetost – stanje, ki ji je postalo tako domače, da ga skoraj ni več opazila.

Njena izkušnja odpira pomembno vprašanje:
Kaj se zgodi, če ves čas delujemo izven cone udobja, ne da bi se vračali v občutek varnosti, sproščenosti in notranje stabilnosti?
V takem stanju telo pogosto deluje iz simpatične aktivacije – v načinu boja ali bega. Če ta aktivacija postane kronična in ni prekinjena s pomiritvijo, telo izgubi sposobnost regeneracije in integracije. To pomeni, da sicer morda delujemo, a spremembe ne predelamo – ostajajo površinske, sistem pa postopno izgublja kapaciteto za stik, učenje in pristno odzivanje.

Ko sem poslušala njeno izkušnjo, se mi je pojavila slika otroka, ki se začne plaziti in raziskovati svet. Oddalji se od mame, pogleda nazaj in v njenem izrazu začuti: je varno, lahko gre naprej. Če mame ni ali njen obraz izraža napetost, se otrok ustavi ali se vrne. Potrebuje varno referenčno točko, da se lahko pogumno odmakne.

Pri odraslih je ta dinamika še vedno prisotna – le da je notranja. Da lahko raziskujemo, rastemo in gremo v izzive, potrebujemo notranji občutek varnosti: stik z lastnim telesom, z jasnim “tukaj sem, in to je v redu”. To postane naša notranja referenca – kot notranja mati, ki jo pogledamo in začutimo: “v redu je, greš lahko naprej.”

Ko imamo vzpostavljeno to notranjo regulacijo, si lahko dovolimo iti iz cone udobja – a ne zato, ker moramo, ampak zato, ker imamo znotraj sebe prostor, kamor se lahko varno vrnemo. To nihanje med raziskovanjem in vračanjem k sebi – med aktivacijo in integracijo – je ključno za zdravo rast.

Ta pogled je globoko povezan s somatskimi in nevrofiziološkimi principi:
 - Polivagalna teorija (Stephen Porges) poudarja, da se lahko učimo, razvijamo in vzpostavljamo odnose šele takrat, ko je aktiven ventralni vagus – stanje varnosti, povezanosti in regulacije.
 - Pendulacija (po Petru Levinu) opisuje naravni ritem nihanja med aktivacijo in pomiritvijo. Ko mu sledimo, sistem ne zablokira in ne pregori.
-  Titracija omogoča postopno, varno odpiranje izzivom, brez preplavljanja.
- Notranja referenca je utelešen občutek, da se lahko kadarkoli vrnemo k sebi – in tam najdemo oporo.
 - Integracija pa se zgodi šele, ko so živčni sistem, telo in um v dovolj varnem prostoru, da lahko novo izkušnjo predelajo, ponotranjijo in vključijo v širšo celoto našega doživljanja.

Biti “izven cone udobja” ni problem – a le, če vemo, kam se lahko vrnemo. Rast ni v nenehnem naporu, temveč v ritmu med gibanjem in počitkom, med iskanjem in vračanjem, med novim in znanim. V tem ritmu se telo sprosti. In v sproščenem telesu se spremembe resnično zgodijo.

* * *

Individualne somatske obravnave pa so odlično orodje za grajenje notranjega občutka varnosti.